Slovenci nimamo prave elite. Zakaj? Manj ljudi ko ima narod, manjša je tudi njegova elita. In da zdaj Slovenci praktično izumiramo, lahko pripišemo tudi Turkom, ki so slabih tristo let kot lisica v kokošnjaku kradli in pobijali in izvajali pravi slovenocid. Tik pred koncem petnajstega stoletja so na primer v enem samem velikem napadu na Kranjsko Turki zajeli več kot sto tisoč sužnjev, tako da ocenjujejo, da so ti roparski vpadi zmanjšali naše prebivalstvo najmanj za polovico. Vse takšne, ki niso bili primerni za sužnje, torej otroke, starke, starce, invalide in bolnike, so pobili kar na licu mesta.

Habsburški cesarji pa so to nenehno trpinčenje in mrcvarjenje Slovencev mirno in zadovoljno opazovali, ne da bi kdaj v teh krvavih stoletjih poslali na pomoč enega samega vojaka. In vselej, ko so Turki povsem izropali in izpraznili nek del našega ozemlja, so nemški fevdalci in habsburški cesar tja poslali nemške priseljence in tudi na tak način spreminjali narodnostno sestavo našega ozemlja. Zaradi velikega nezadovoljstva so se tedaj razplamteli tudi številni kmečki upori. In eno tako uporniško vojsko na Koroškem so, še preden se je ta spoprijela s cesarjevo vojsko, pokončali mimogrede celo kar Turki sami …

DOBERDOB, SLOVENSKIH FANTOV GROB

Podobno strategijo in taktiko so pri osvajanju svojega življenjskega prostora na Koroškem uporabili tudi Avstrijci v prvi svetovni vojni. Vpoklicali so vse naše mlade Korošce in jih poslali v skoraj zanesljivo smrt ali na rusko fronto. Tam so jih pokončali njihovi bližnji ruski bratranci. In na soško fronto, na kateri pa so jih nato pobijali slovenski Primorci, Benečani in Furlani, katere je tja, da se jih je znebila, poslala Italija: »Doberdob, slovenskih fantov grob!« Soška fronta je bila le prvi vrhunec tisočletnega zelo brezobzirnega in neusmiljenega pogroma Slovencev: na našem domačem svetem posoškem ozemlju so se namreč avstrijski Slovenci pobijali z italijanskimi Slovenci, medtem pa so si Avstrijci in Italijani zadovoljno meli roke.

Sicer pa so prvo svetovno vojno, kot pač vse vojne, vse vojskujoče se države izkoristile, da so se lahko znebile vseh nadležnih in anarhističnih mladeničev in avantgardnih umetnikov iz Pariza in Berlina. Preprosto tako, da so jih poslale v zanesljivo smrt na zahodno fronto.

MEŠANI ZAKONI

Po prvi svetovni vojni je tako na slovenskem Koroškem ter v slovenskem delu severne Italije zato občutno primanjkovalo mladih moških. Številna naša dekleta je to prisililo v narodnostno mešane zakone. Do prve svetovne vojne je bilo celotno koroško podeželje še stoodstotno slovensko in so Nemci živeli le v mestih, po vojni pa so se ti začeli širiti tudi na koroško podeželje. Zadnji in najhujši udarec razslovenjenja slovenske Koroške pa je zadala avstrijska nacistična oblast, ko je leta 1942 izgnala več kot dvesto tako po premoženju kot po domoljubju najbolj trdnih slovenskih kmetov z družinami vred na suženjsko delo v Nemčijo ali drugam na nemško zasedeno ozemlje. Razslovenjenje na Koroškem pa se nadaljuje še danes. In to zelo uspešno.

Podobno je bilo tudi v slovenskem Primorju pod Mussolinijevim fašizmom, ko je oblast dolga leta v severno Italijo organizirano priseljevala Sicilijance in druge južne Italijane in smo zato Slovenci naposled izgubili tudi Trst, ki je bil do prve svetovne vojne največje slovensko mesto sploh.

Zemljevid iz leta 1910 prikazuje slovensko poseljenost Koroške pred prvo svetovno vojno (izdala založba Amalietti & Amalietti, 2006).

V AMERIKO

Vse od nasilnega pokristjanjenja v devetem stoletju torej Slovenci doživljamo načrtni genocid, zaradi katerega se je naše ozemlje v zadnjih tisoč letih vsakih sto let po obsegu prepolovilo.

Za demografijo Slovencev pa ni bila nič manj usodna tudi huda gospodarska kriza v devetdesetih letih devetnajstega stoletja, ki je prizadela celotno habsburško monarhijo. Krizo je umetno sprožila avstrijska finančna in politična elita tudi zato, da je spodbudila – po protireformaciji – drugo množično izseljevanje za delo sposobnih Slovencev in Slovenk v tujino. Največ se jih je tedaj preselilo v severno in južno Ameriko.

Prav tedaj, ob prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja, se je začela negativna rast slovenskega prebivalstva. Negativna rast še traja in se še stopnjuje tudi dandanes. Dokončni udarec naši demografski rasti pa je dala druga svetovna vojna. Število v njej padlih Slovencev je relativno najvišje na svetu sploh, pri tem pa je še zlasti zanimivo, da je več Slovencev padlo v boju med domobranci in partizani kot pa v boju s tujimi okupatorji.

POBOJ DOMOBRANCEV

In ko so tik pred koncem vojne tudi najhujši fanatiki dojeli, da so sile osi izgubile vojno, je prišlo do velikega eksodusa iz Ljubljane v Celovec tistega dela slovenske kulturne in meščanske elite, ki je med vojno stavil na napačnega konja. Po vojni pa so slovenski komunisti po zaslugi Britancev, ki so jim s Koroške vrnili vse zajete domobrance, na Titovo pobudo pobili nekaj tisoč domobranskih ujetnikov in tako uničili tudi cvet tedanje slovenske podeželske elite. V petdesetih in šestdesetih letih pa se je iz Slovenije izselilo še skoraj dvesto tisoč ekonomskih in političnih emigrantov.

V načrtnem genocidu Slovencev od nasilnega pokristjanjenja naprej se je naše ozemlje v zadnjih tisoč letih vsakih sto let po obsegu prepolovilo.

Hud smrtni davek med našimi predniki je terjalo že pokristjanjenje pred tisoč dvesto leti, ki nikakor ni bilo miroljubno, in tudi pozneje je izbruhnilo več uporov nasilno pokristjanjenih domačinov, ki pa so jih vselej kruto zatrli v bojih, pri katerih so se na obeh straneh bojevali Slovenci. Torej je brat moril brata, kot žalostno poje Prešeren. In enako je bilo tudi med drugo svetovno vojno zaradi prav iste shizme. Slovenec namreč pobija Slovenca vselej, ko nam vladajo tujci, ki od starega Rima naprej uporabljajo vladarsko pravilo Deli in vladaj! in nas Slovence nenehno cepijo ter hujskajo drug na drugega in dodobra sprejo med seboj.

ŽE V RIMSKIH ČASIH

Res prvi znani udarec slovenski demografiji pa sega v daljni čas, ko je Rim začel svoje pogoltne šape stegovati po naši domovini in leta 178 ali 177 pred našim štetjem najprej zasedel našo Istro. Leta 119 pred našim štetjem je zasedel še Dalmacijo, med leti 12 in 9 pred našim štetjem Panonijo in naše ozemlje severno od Donave. Na začetku našega štetja pa je cesar Avgust naposled posegel po samem srcu Slovenije, namreč po njenem tedanjem osrednjem Noriškem kraljestvu.

Pri rimski zasedbi Istre, v kateri je bilo tedaj najmanj štiristo cvetočih gradišč, ki pa niso bila utrjena, so rimski vojaki pobili in zasužnjili več kot milijon ljudi. Tretjino prebivalstva so pomorili, tretjino poslali v suženjstvo, pri življenju pa so pustili le tiste, ki so se jim bili pripravljeni pokoriti. O kakšnem številu Istranov in Istrank je tu govor lepo ponazori dejstvo, da je tedaj enemu samemu rimskemu naredniku uspelo nabrati kar sedemindvajset tisoč sužnjev. Tedaj so istrski sužnji preplavili rimsko tržišče in ker so jih imenovali Slavi (Sloveni), je latinščina dobila besedo za sužnja sclavo. Tudi nemščina in angleščina sta naš etnonim prevzeli kot besedo za sužnja (sklave, slave).

IN DANES?

Podobno so naše prednike zdesetkali Rimljani tudi pri vseh zasedbah drugih naših pokrajin, našim prednikom so vselej puščali kri in jim obenem pobrali vse najbrhkejše mladenke, ki so preživele boje. Večina se jih je namreč pokončala raje kar sama, še preden so jih ujeli. Pozneje, ko je Rim moral novačiti vojake tudi na zasedenih ozemljih, nam je jemal tudi vse krepke in za boj sposobne mladeniče. Tako so vsi ti bistri mladeniči in brhke mladenke ostali samo potencialni vir naše domače elite.

Naši predniki so dolga tisočletja živeli v miru, dokler jim pred dva tisoč leti ni začel krvi puščati Rim (RIM : MIR; Rim je za Slovence torej nasprotje miru), v minulem tisočletju pa sta to njegovo vlogo in poslanstvo nadaljevala katoliška cerkev ter nemško, italijansko in madžarsko plemstvo, ki so nam vladali zadnjih tisoč let.

Kdo pa nam vlada danes?

Vsekakor žal ne naša elita, ta namreč v tujini dela za druge tuje elite – naša domača »elita« pa skrbi izključno za lastne in tuje interese, za interese svojega naroda, torej svojega lastnega telesa, pa ji ni prav nič mar. Vendar pa glava, ki na svoje telo pozabi in ga zanemari, nikoli ne stoji dolgo pokonci

Peter Amalietti