Slovenščina ima največ narečij na svetu na kvadratni kilometer. Ta jezikovni fenomen je razvozlal Peter Amalietti. Opisuje ga v knjigi Praslovenščina – Adamov jezik. O knjigi in njegovih odkritjih smo se z njim pogovarjali v julijskih Misterijih. Tokrat smo iz nje povzeli del o njegovi izvirni, povsem novi razlagi nastanka in razvoja slovenskih narečij.

Danes velja, da ima slovenščina sedem glavnih narečnih skupin: panonsko, štajersko, koroško, gorenjsko, dolenjsko, rovtarsko in primorsko. Na začetku šestnajstega stoletja pa je baron Žiga Herberstein (1486–1566) še vse slovanske jezike imel zgolj za različna narečja stare slovenščine, ki je bila skupni jezik vseh starih Slovenov.

NASTANEK NAREČIJ

V davnih časih, ko ljudi še ni bilo veliko, so poznali en sam prajezik, ki se je razvijal vzporedno s civilizacijo. Ko se je pleme dovolj namnožilo, se je cepilo in se je en del odselil drugam. S selitvijo v novo okolje pa se pojavi odločilen dejavnik za nastanek narečja, ki ga lingvisti pred Amaliettijem še niso opazili. Dejstvo je namreč, da vsak govorec za to, da bi ga njegov sogovornik slišal in razumel, svoj govor in glas nezavedno ustrezno prilagodi neposrednemu resonančnemu okolju, ki je odvisno od oblike zemljišča oziroma okolice.

Pomen besede se hrani v obeh soglasnikih korenskega jedra, samoglasnik pa se lahko z narečji tudi spreminja. O tem, da se pomen korenskih jeder prenaša z obema soglasnikoma, pa tudi s samoglasnikom, lepo priča tudi naša ljudska pesem Priletela muha na zid, v kateri v vsaki novi kitici pevci zamenjajo samoglasnike. Vendar pa se pomen besed in stavka kljub temu ohrani:

PRILETELA MUHA NA ZID.

PRALATALA MAHA NA ZAD.

PRELETELE MEHE NE ZED.

PRILITILI MIHI NI ZID.

PROLOTOLO MOHO NO ZOD.

PRULUTULU MUHU NU ZUD.

Tudi v slovenskih narečjih se spreminjajo predvsem samoglasniki. Primer besede BOG pokaže, kako Slovenci to besedo zelo različno narečno izgovarjamo. Prekmurci in Prleki mu rečejo BOUG in BOUŽEC, Primorci BUG in BUŽEC. Pomen te in vseh drugih besed se torej ohranja prek soglasniške kombinacije B-G.

NARAVNA RAZLAGA

Pozoren pregled naših narečij in izoblikovanosti njihovih domačih ozemelj povsem jasno kaže, da se narečja oblikujejo glede na značilnosti neposrednega okolja, v katerem se odvija sporazumevanje. Narečja posameznih pokrajin so odvisna od resonance oziroma odmevnosti svojega okolja, ki pa je odvisna od izoblikovanosti zemljišča in podnebnih značilnosti.

Gorska narečja, predvsem gorenjščina, delno tudi rovtarščina, imajo skupno značilnost – izpuščanje ali slabljenje samoglasnikov pri izgovarjavi besed (narečno izgovorijo Trž'č, ne pa Tržič), saj se odmev odziva na samoglasnike.

Ravninska in obmorska narečja (panonsko in primorsko) pa zaradi manjše resonance oziroma odsotnosti odmeva močneje poudarjajo samoglasnike. Enako so k temu prisiljeni govorci v primeru močnega vetra. Samoglasniki niso le pomožno sredstvo za prenos pomena soglasnikov – že ime tako prvih kot drugih jasno pove, da lahko samoglasniki zvenijo tudi sami, soglasniki pa ne – temveč so sredstvo za izražanje močnejših čustev. Znano je, da so Gorenjci, tako kot njihovo narečje, bolj zaprti in čustveno manj razgibani kot na primer Primorci ali pa Prekmurci. Tako vidimo, da se narečja skladajo tudi z značajem njihovih izvirnih govorcev. To svoje odkritje je Amalietti izrazil v svojem jezikoslovnem pravilu številka 2: Na narečno izgovarjavo vpliva izoblikovanost okolice oziroma značilnost krajine. To pravilo velja za vse jezike.

Ob izoblikovanosti okolja pa vpliva tudi podnebje, saj je znano, da se v vlažnem zraku besede širijo hitreje kot v suhem in podobno. Tudi to so lastnostni okolja, ki vplivajo na resonanco govora in s tem na narečno izgovarjavo. Tudi ob močnem vetru je treba še dodatno poudarjati samoglasnike, da sporočilo doseže naslovnika.

»Prav ta odvisnost narečja od resonance ali odmevnosti okolja, v katerem se razvija, pojasnjuje, zakaj je v današnji Sloveniji toliko različnih narečij. Slovenija sicer ni velika, je pa nadvse razgibana, pestra in raznolika tudi po pokrajinah in podnebjih, naše ozemlje ima gore, ravnice in morje. Za trenutek se vrnimo k tistemu plemenu, ki se je toliko namnožilo, da se je cepilo in se je del njegovih članov odselil daleč proč v drugačno resonančno okolje. V nekaj rodovih se je njihov jezik prilagodil novi okolici in postal novo narečje. To je naravna razlaga slovenskih narečij,« razčlenjuje Amalietti.

ZGODOVINSKA RAZLAGA

Amalietti pa ima za nastanek narečij tudi zgodovinsko razlago.

Kot vemo, Slovenci ne izviramo iz enega samega plemena, čeprav so bila vsa zadevna plemena iz istega rodu starih Slovenov. To je naše najmlajše ime, saj so etnonim Slovan skovali šele na začetku devetnajstega stoletja, da so lahko poimenovali iz starih Slovenov na novo nastale narode: Ruse, Poljake, Čehe, Slovake in Bolgare. Če torej vemo, da so naši predniki na slovenskem ozemlju živeli že pred prihodom Rimljanov, potem tudi poznamo imena njihovih plemen, ki jih tudi zgodovinarji imenujejo ilirska: Norijci (potomci Antenorja), Tavriski (Tisti, ki vriskajo), Latobiki (Govedorejci z ograjami iz lat), Karnijci (nekdanji častilci boginje Kar), Japidi ali Japodi (izvirajo iz Jefetov, torej potomcev Noetovega sina Jafeta) …

»Tu je na vrsti moje odkritje, do katerega sem prišel povsem naključno. Med prebiranjem zgodovinske knjige, v kateri sem naletel na zemljevid Slovenije iz časov pred rimsko zasedbo, na katerem so bila jasno označena ozemlja maloprej naštetih slovenskih (zgodovina jih opisuje kot ilirska plemena, Jafeti) plemen, sem imel na pisalni mizi pred seboj odprt Ramovšev zemljevid slovenskih narečij iz leta 1931. Tedaj sem opazil, da se naša današnja glavna narečja in ozemlja naših glavnih plemen iz časa pred rimsko zasedbo skoraj povsem ujemajo!«

Pred rimsko zasedbo so Slovenijo, okrog začetka našega štetja, naseljevala naslednja plemena: Karni in Tavriski (Tavrijci) – gorenjska narečja; Japodi – primorska narečja; Norijci – koroška narečja; Panonski Slovenci – štajerska narečja; Latobiki – posavska, dolenjska in belokranjska narečja.

Seveda je tudi mogoče, da so ob priselitvi v davnini vsa ta plemena govorila isti jezik, ki pa se je nato zaradi različne izoblikovanosti pokrajin v dolgih tisočletjih razvil v posebna narečja; v vsakem primeru pa to dvatisočletno ujemanje priča o kontinuirani naseljenosti naših prednikov na tem ozemlju. Obenem se je besedišče prajezika ohranilo prav v naših narečjih: na primer stara ljubljanščina je bila polna venetskih besed, denimo coprati, copernik, fentati, fehtati, Pehta, žlahta, plahta, vahta, mirkat …

Za konec poglejmo še, kako je Amalietti razčlenil besedo NAREČJE – NA REČJE. Kaže, da so bile prvotne meje posameznih narečij večje reke, ki jih ni bilo preprosto prečkati, deloma tudi gore. Narečna govorica ob manjših rekah, kakor je na primer Kolpa, ki jo je mogoče zlahka prebroditi – vzameš en KOL PA si čez – pa se je ohranjala na obeh straneh in kot vemo, je bila kajkavščina na obeh straneh Kolpe, tako slovenski kot hrvaški.

Drugačno branje besede NA/REČ/JE pa razkriva našo staro besedo »reč« za »besedo«; torej jo lahko prevedemo, kot JE STVAR JEZIKA ali celo STVARNI JEZIK, v nasprotju z NE/STVAR/NIM, ki je knjižni ali izborni jezik. Narečje je torej konkretna, živa govorica vsakdanjosti.

Avtor: Devina Novak