Ivan Cankar – Eseji o največjem

Vsi vemo, kdo je Ivan Cankar. Ampak dokler ne vzamemo v roke te knjige, pravzaprav ne vemo, kdo je bil v resnici Ivan Cankar. Zbrani citati iz njegovega pisanja, ob komentarjih Marcela Stefančiča jr., nam ga kažejo v drugi luči kot smo si, vsaj večina nas, zgradili predstavo o največjem slovenskemu pisatelju skozi šolsko spoznavanje. Fran Govekar, zapiše Marcel Stefančič, ga je razglašal za patološki primer, češ da pozna le par cip, serijo ciparn in pajzljev, in da je nemoralen v vsem pomenu te besede. Anton Bonaventura Jeglič, škof, je sežgal njegovo erotiko. In Štefančič dokazuje, da Cankarja poveličujemo iz pretežno napačnih razlogov. Opisuje ga kot tedanjega izobčenca in meni, da bil to prav gotovo tudi danes. V svojih delih žali Hrvate, Jude in Rome. Ogabno se spravlja nad ženske. Razen tega je v knjigi še iz njegovih del pobrana naplavina slovenske psihopatologije: trpinčenje in pobijanje živali, družinsko nasilje, nasilje nad otroki, še posebej težko prebavljivi pa so pedofilija, otroški samomori in otroška prostitucija, ki je odraz tedanje uničujoče revščine.

O knjigi pravi Slavoj Žižek:

»Če bi Slovenija bila normalna država, bi Marcelovo knjigo ministrstvo za šolstvo natisnilo v sto tisoč izvodih in jo predpisalo kot obvezno branje povsod, kjer se uči slovenska literatura …«