Knjiga je ponatis kolumn, ki jih je pravnik, kriminolog, penolog in strokovnjak za prestajanje zapornih kazni – med drugim je vodil in povsem spremenil prestajanje kazni v ženskem zaporu na Igu – objavil v zadnjih letih v slovenskem časopisju. Ob branju človek kar malo obstane. Še tako prepričan domoljubni romantik spozna, da smo Slovenci daleč od tistega, s čimer se radi postavljamo – z dobroto, razumevanjem … Kolumne odstirajo kritičen pogled na zakulisje nastajanja nove države, kateri so njeni izvirni grehi, pa tudi kritičen pogled, kaj se sedaj dogaja v naši državi. Knjiga se bere kot kriminalka. In sporoča, da bi morala biti v dobri državi človečnost in vestnost vselej nad pravom. Žal je prav obratno. In kliče k uporu. Intelektualnemu.
Beremo:
»Smo edina država na svetu, ki je uvedla dosmrtni zapor, pa ga nikoli, dokler v tajnosti v času ministrovanja Lovra Šturma ni bil spisan novi, ni bilo.«
»Igor Bavčar in tovarišija s Francom Rodetom vred je odprla vrata pekla, kamor je množica nas pregnala veliko množico njih – 25.671 (izbrisanih), približno dvakrat toliko, kot je podobna tovarišija pobila domobrancev po drugi svetovni vojni. S pomembno razliko – izbrisani niso nikomur ničesar naredili.«
»V Sloveniji se je v letu 1942 za več kot 800 odstotkov povečalo število novorojenčkov z zanimivim imenom: Adolf.«