Zakaj ljudje v svojem telesu ne moremo ustvarjati askorbinske kisline ali vitamina C, večina živali pa ga lahko, je eno najbolj fascinantnih vprašanj v biologiji. Tvoriti pa ga ne moremo, ker nam manjka ključni encim gulonolakton oksidaza. Evolucijsko gledano smo to sposobnost izgubili, ker smo ga pred mnogimi milijoni leti dobili dovolj iz rastlinske hrane. A danes so se razmere drastično spremenile in smo ranljivi zaradi njegovega pomanjkanja. Zato ga moramo telesu ponuditi redno. Vsak dan.
Skoraj vse živali same tvorijo vitamin C v jetrih. Opice, morski prašički in ljudje pa tega ne moremo, ker nam manjka en ključni encim. Vitamin C je askorbinska kislina, ki nastane iz glukoze. Za njegovo sintezo iz glukoze so potrebni štirje encimi. Pri človeku in višjih primatih manjka zadnji encim v verigi – gulonolakton oksidaza. Zaradi te genske mutacije, ki naj bi se pred štiridesetimi milijoni let ali več zgodila pri skupnem predniku opic in človeka, askorbinske kisline ne moremo več sintetizirati iz glukoze. Ta gen sicer še vedno imamo, a je nefunkcionalen. To naj bi se zgodilo zato, ker so takratni predniki živeli v okolju, v katerem so obilo vitamina C dobili iz tropskega sadja in rastlin. Zaradi obilja ni bilo potrebno, da bi nastajal v telesu. In ker mutacija v genu ni zmanjšala možnosti preživetja, se je ohranila.
CENA ZA IZGUBO GENA
Dr. Steve Hickey in dr. Andrew Saul v knjigi Vitamin C – izvrstno naravno zdravilo: vitamin C za okužbe, raka in srčne bolezni razlagata, da je imela v časih izobilja izguba gena za vitamin C samo obroben učinek. Rastlinojede živali brez tega gena so imele morda celo majhno energijsko prednost, ker jim te snovi ni bilo treba tvoriti v telesu. Živali s tem genom in mutanti, ki so ga izgubili, so lahko dolga obdobja sobivali v isti populaciji. Toda ko je začelo zalog hrane primanjkovati, so imeli tisti, ki jim življenjsko pomembne energije ni bilo treba porabljati za ustvarjanje vitamina C, preživetveno prednost. Mutanti so lahko »prestradali« tiste z genom. V obdobjih hudega evolucijskega stresa so lahko živali brez gena za vitamin C prevladale do te mere, da so tiste z genom izumrle.
Izguba gena za vitamin C je privedla do številnih težav, kot so artritis, srčno-žilne bolezni in rak.
Kljub tej evolucijski koristi pa je izguba gena za vitamin C povzročila, da so se starejši ljudje spopadali z resnimi pomanjkljivostmi in boleznimi. Po tem, ko se je žival že razmnoževala, je evolucijska selekcija manj učinkovita. Pri sodobnih ljudeh in nekaterih živalskih skupinah stari starši morda sodelujejo pri skrbi za zarod, toda v evolucijskem pogledu je to manj pomemben dejavnik. V divjini so stare živali redke in razširjene družinske skupine so izjema.
ARTRITIS, SRČNO-ŽILNE BOLEZNI …
»Izguba gena za vitamin C je lahko privedla do številnih težav, kot so artritis, srčno-žilne bolezni, rak in zmanjšan imunski odziv. Toda smrt živali, ki je že dokončala svojo razmnoževalno fazo, njenim uspešnim potomcem ne prepreči, da ne bi ustvarili naslednje generacije. Če so se te kronične bolezni pojavile pozneje v življenju, je bil njihov vpliv na evolucijsko uspešnost majhen,« pravita Hickey in Saul.
Zato je človeška evolucija morda zagotovila sposobnost preživetja v obdobjih, ko je primanjkovalo hrane, a za ceno kroničnih bolezni. Takšna bolezen je lahko povzročila resne težave, če je bil vnos vitamina C iz prehrane nezadosten za dolgoročne potrebe.
Značilna prehrana današnjih ljudi ni sestavljena večinoma iz zelenjave, bogate z vitaminom C. Čeprav ljudje ob tem omejenem vnosu vitamina C živimo razmeroma dolgo, nas čedalje pogosteje prizadenejo degenerativne bolezni in imamo zato nižjo kakovost življenja. Do tega nepotrebnega trpljenja morda ne bi prihajalo, če bi še imeli izgubljeni gen.
PRIMERJAVA Z ŽIVALMI
Psi, mačke, koze, podgane in druge živali tvorijo vitamin C v jetrih, pogosto več gramov na dan. Ko so pod stresom ali so okužene, pa njihova jetra njegovo tvorjenje samodejno še povečajo. Ljudje tega nimamo, zato smo pri stresu in okužbah odvisni samo od vnosa s hrano ali dopolnili. Po izsledkih študij bi sicer v normalnih pogojih tvorili dva do štiri grame vitamina C na dan, v stresu pa petnajst gramov in več!
Priporočeni dnevni odmerek zagotavlja samo toliko vitamina C, da ne dobimo skorbuta.
Naredimo še nekaj primerjav. Koza v mirovanju ustvari okoli sto osemdeset miligramov askorbinske kisline na kilogram telesne teže na dan. Če bi tehtala sedemdeset kilogramov kot človek, bi jo ustvarila dvanajst do trinajst gramov na dan. Ob stresu ali okužbi lahko več kot sto gramov na dan! Pes v mirovanju tvori okoli štirideset miligramov C-vitamina na kilogram telesne teže na dan. Pri teži tridesetih kilogramov to pomeni 1,2 grama na dan. Podgana v mirovanju tvori okoli 275 miligramov C-vitamina na kilogram telesne teže na dan. Če bi to preračunali na sedemdeset kilogramov težkega človeka, je to devetnajst gramov na dan.
POTREBE VEČJE OD URADNIH PRIPOROČIL
Človek »proizvede« nič gramov askorbinske kisline na dan. Če bi ljudje še imeli vključen pravi encim, bi naša jetra vsak dan ustvarila več gramov askorbinske kisline, ob bolezni pa še skokovito več. To nakazuje, da so naše dejanske potrebe po askorbinski kislini večje od uradnih priporočil. Zdaj je priporočeni dnevni vnos za zdrave odrasle le sto miligramov na dan. Največji dovoljeni vnos je v ZDA po priporočilih Ameriške agencije za hrano in zdravila dva grama na dan, v Evropi pa po priporočilih Evropske agencije za varnost hrane en gram na dan. A priporočeni dnevni odmerek zagotavlja samo toliko vitamina C, da ne dobimo skorbuta, ostalih potreb telesa po askorbinski kislini pa ne pokrije.
Utemeljitelji ortomolekularne medicine zato trdijo, da bi naše dnevne potrebe po C-vitaminu – če bi ga ljudje še vedno tvorili kot druge živali – znašale več gramov, ne miligramov. Njeno osnovno načelo je ne zgolj preprečevanje pomanjkanja vitamina C, ampak doseči njegove optimalne koncentracije v tkivih, da spodbuja celjenje, podpira imunski sistem in nudi antioksidacijsko zaščito.
Vitamin C potrebujemo tudi za tvorbo kolagena v našem telesu, ki je pomemben za celjenje ran, kože, žil. Več o tem, kako skupaj z aminokislinama lizinom in prolinom tvori kolagen, smo v Misterijih pisali v članku Vitamin C je hrana, ne vitamin, decembra 2023.
Eden od utemeljiteljev ortomolekularne medicine, Nobelov nagrajenec za kemijo dr. Linus Pauling (1901–1994), ki je C-vitamin proučeval trideset let, je priporočal uživanje pet do dvajset gramov askorbinske kisline na dan. Sam je je užival osemnajst gramov na dan in je dosegel starost triindevetdeset let.
Tatjana Svete
