Ko sem lani na sosedovem travniku opazil belo štorkljo (Ciconia ciconia), ki je imela sicer rdeče noge skoraj popolnoma bele, sem sprva mislil, da gre za anomalijo v obarvanosti. V resnici ne gre za posebnost v perju ali koži, temveč za zanimivo vedenje, imenovano urohidroza. To je naravni način hlajenja, ki ga uporabljajo štorklje, čaplje, ibisi in še nekatere druge velike ptice. Ko so temperature visoke, ptica izloči tekoč belkast iztrebek po svojih nogah. Med izhlapevanjem se uporablja toplota, podobno kot pri potenju ljudi. Kasneje posušeni nanos postane povsem bel in odbija del sončne toplote, kar je dodatna zaščita pred pregrevanjem. Pri štorkljah je ta pojav še posebej pogost v vročih poletnih dneh, ko so na odprtih travnikih ali na s soncem obsijanih gnezdih.
Štorklja tako ne potrebuje elektrike, ventilatorjev ali klimatskih naprav – njena »hladilna tehnologija« je že vgrajena in popolnoma naravna. In čeprav si ljudje takšnega načina hlajenja verjetno ne bomo sposodili, bi nam lahko bil za zgled po učinkovitosti, varčnosti in prijaznosti do okolja.
ŠTORKLJE NA GORENJSKEM
V Sloveniji in Evropi bela štorklja simbolizira srečo, rodnost in pomlad. Po letu 2022, ko je par prvič gnezdil na Bledu, redno vzrejajo mladiče na območju zgornje Gorenjske. To gnezdo je najbolj severozahodno v Sloveniji, v soseščini pa je še v Radovljici in na umetnem platoju pri Osnovni šoli v Lescah.
Štorklja ne potrebuje elektrike, ventilatorjev ali klimatskih naprav – njena »hladilna tehnologija« je že vgrajena in popolnoma naravna.
Čeprav v literaturi o štorklji zasledimo, da se te velike ptice hranijo z žabami, plazilci in mišmi, sem jih prav v okolici Lesc in Radovljice videval le, kako so lovile deževnike. Kar težko je dojeti, da se tako velike ptice lahko najejo s tako majhnimi grižljaji.
STARA ZGODBA O ŠTORKLJAH IN OTROCIH
Štorklje letijo s stegnjenim vratom in tako jih na daleč zlahka ločimo od čapelj, ki imajo vrat pokrčen v obliki črke S. V družini je sedemnajst vrst, v Sloveniji pa poleg bele gnezdi tudi precej redkejša črna štorklja (Ciconia nigra). Kadar pogovor nanese na staro izmišljotino za zavajanje otrok, da otroke prinaša štorklja, se rad pošalim: »Seveda, zato pa imamo belo in črno štorkljo, da vsaka prinese otročičke svoje barve.«
Če pogledamo z druge plati, so bile štorklje v časih, ko je bila spolna vzgoja še tabu, priročen »krivec« za stvari, ki so jih v resnici povzročili drugi »tiči«.
SKRITA SORODNICA – ČRNA ŠTORKLJA
Črna štorklja pri nas živi precej bolj skrito življenje. Najdemo jo v mirnih, vlažnih gozdovih v bližini voda. Hrani se z ribami, žabami, glodavci in drugimi manjšimi živalmi.
V Sloveniji gnezdi le okoli petnajst parov. Gnezda iz vej gradi na drevesih, redkeje na skalnih policah. Samica znese od tri do pet belih jajc. Valjenje traja približno mesec dni, pri čemer sodelujeta oba partnerja.
Mladiči ostanejo v gnezdu približno dva meseca. Starša jim hrano prinašata v golši, hranjenje pa nadaljujeta še nekaj časa po izletu iz gnezda. Mladiči imajo sprva temnejši kljun, noge in oči. Do konca septembra se odselijo v vzhodno in južno Afriko.
Boris Kozinc
