Robert A. Bartlett, ameriški kemik, ki se ukvarja z laboratorijsko alkimijo, je v svet alkimije vstopil že kot otrok. Ob omembi alkimije se misel najprej ustavi na spreminjanju kovin v zlato. A alkimija je predvsem umetnost preobrazbe. Temelji na načelu physika kai mystika – združitvi narave in mistike, svet pa razume kot enoten, živ organizem. Poskus in kontemplacija sta neločljivo povezana, iskanje eliksirja življenja pa je hkrati pot snovi in duha.

Na svoji zbirki kamnin je začel spoznavati zakonitosti snovi. V knjižnici oddelek o alkimiji ni predstavljal le kovin in mineralov, ampak jih je povezoval še s planeti, astrologijo, zodiakom. To je mladega Roberta Bartletta povsem prevzelo. Kmalu je postavil svoj domači laboratorij. V najstniških letih pa se je že poglabljal v hermetična alkimistična besedila. Diplomiral je iz kemije in vodil raziskave, ki povezujejo klasično alkimijo s sodobnimi znanstvenimi orodji. Danes prek Inštituta Spagyricus nadaljuje tradicijo Paracelsusa – kot živo prakso preobrazbe snovi, človeka in razumevanja narave.

Kemija ne upošteva, da je vse živo in dela, alkimistično gledano, z mrtvimi telesi. V alkimiji pa ima vse telo, dušo in duha.

»Vse ima obliko ali snov, vse ima energijo in vse ima zavest. To so tri bistvene prvine,« pravi Bartlett, ki je moral pri svojem delu alkimistično in kemijsko paradigmo veliko let ločevati. Kemija namreč ne upošteva, da je vse živo in dela, alkimistično gledano, z mrtvimi telesi. V alkimiji pa ima vse telo, dušo in duha – sol, žveplo in živo srebro. Alkimija zanj ni pozabljena veščina preteklosti, temveč živa umetnost prehoda, v kateri se materija in duh srečata na isti poti.

Za Misterije se je z njim pogovarjala Luna J. Šribar.

Kako sta povezani alkimija in kemija?

Alkimisti so razvili skoraj vse temeljne laboratorijske tehnike, ki jih uporabljamo še danes – raztapljanje, fermentacijo, kristalizacijo, filtracijo, sublimacijo, destilacijo in kalcinacijo. Zgodovina kemije je bila vse do okoli leta 1700 v resnici zgodovina alkimije. Kljub temu nekateri alkimijo še vedno razumejo kot zgolj notranjo, duhovno prakso brez laboratorijske osnove, kar pa je težko uskladiti s številnimi ohranjenimi alkimističnimi laboratoriji po vsej Evropi. Alkimija je od nekdaj združevala delo s snovjo in notranjo preobrazbo – enega brez drugega ni mogoče razumeti.

Kakšen je osnovni alkimistični proces dela z rastlinami?

Živi vidik prek alkimističnega postopka dobi novo obliko. Ko rastlino naberemo, jo najprej fermentiramo – v nekem smislu umre in »odda duha«. Duhovna načela se sprostijo in prevzamejo jih nova nosilna telesa. Spiritisti so rekli, da duh prebiva v hlapni tekočini. Pri rastlinah duh, življenjsko silo prevzame nosilec, ki ga imenujemo alkohol. Ni naključje, da še danes v trgovinah prodajajo »spirituse« oziroma »žganje«. Izraz izhaja prav iz časa destilacije rastlinskih duhov.

Duša rastline je ujeta v eteričnem olju. Vzameš lahko stekleničko rožmarina, cimeta ali vanilije, jo povohaš in takoj prepoznaš njeno bistvo. To je tisto, kar alkimija imenuje »žveplo«.

Ko pa rastlino kalciniramo, dobimo sol – pravo telo. Ves strukturni material izgori; rastlina ga ne potrebuje več. Njeno resnično telo je ohranjeno v majhni količini soli, ki ostane po sežigu.

Te tri bistvene prvine – živo srebro, žveplo in sol – se nato ločeno prečistijo in ponovno združijo. Telo se znova prebudi s svojo lastno zavestjo, z oljem, in je oživljeno s svojo duhovno esenco – živim srebrom. Nastane nova, povzdignjena entiteta – spiritualizirana substanca, ki je zdaj pod zavestnim vodstvom tistega, ki jo je ustvaril. Rastlina je prebujena v novem stanju in lahko izrazi svoj resnični zdravilni potencial.

Omenili ste alkimistične laboratorije po Evropi. Kakšna pa je alkimistična tradicija v Združenih državah Amerike?

Večina alkimistične tradicije, ki jo poznamo danes, ima svoje korenine v Evropi, od koder se je nato razvijala in prilagajala lokalnim razmeram. V tem duhu so se nekateri alkimisti, ki so odraščali v Ameriki, pozneje preselili v Evropo. Denimo George Starkey, ki je bil tesno povezan tudi z Isaacom Newtonom. Oba sta bila globoko vpletena v praktično, laboratorijsko alkimijo.

Newtonova vpletenost v alkimijo je bila dolgo zamolčana. Danes pa The Newton Project in delo sodobnih raziskovalcev razkrivata Newtonove laboratorijske zapiske in njegove obsežne alkimistične poskuse. Tudi v Združenih državah še vedno obstajajo alkimisti, ki sledijo istim načelom, besedilom in praktičnim smernicam kot starejši mojstri.

Zakaj menite, da nekateri alkimijo še vedno primerjajo s šarlatanstvom ali magijo? Zakaj je ta pogled danes tako razširjen?

V osnovi gre za razumevanje sveta kot mreže vibracij. Alkimisti so verjeli, da vse vibrira. Tudi sodobna znanost temelji na zelo podobnih načelih. Kot kemik sem pri analizi snovi uporabljal različne vrste vibracij – način, kako snovi vibrirajo v infrardečem spektru, razkriva njihovo strukturo. Svetloba, ki jo oddajajo ob delovanju, pa njihovo kemijsko sestavo.

Alkimisti so enaka opažanja razlagali širše in vibracijske lastnosti snovi povezovali s planeti in zodiakom. Zato je imela astrologija v alkimiji pomembno vlogo. Veliko pozornosti so namenjali tudi izbiri pravega časa za določena dejanja. Na primer za nabiranje rastlin, ko so bili planetarni vplivi najmočnejši.

Gre za razumevanje sveta kot mreže vibracij – alkimisti so verjeli, da vse vibrira, in tudi sodobna znanost temelji na zelo podobnih načelih.

Planeti oddajajo zelo specifične energije, kar danes potrjuje tudi radioastronomija. Te energije so različne po frekvenci, valovanju in strukturi. Alkimisti so verjeli, da se zrcalijo v rastlinah, mineralih in živalih, ki z njimi resonirajo svoj energijski podpis. Celoten koncept magije temelji prav na tem. Za alkimiste to ni bila praznoverna praksa, temveč način zavestnega usmerjanja teh sil v eksperimentih: z uporabo imen, barv, zvokov in simbolov, ki so resonirali z določenimi planetarnimi vplivi. Ti pogledi segajo vse do starega Egipta, ki ga na Zahodu pogosto razumemo kot zibelko alkimije, kjer so naravne sile dojemali skozi bogove in boginje ter jih skušali prebuditi in utelesiti v snovi.

Brala sem zgodbo o eliksirju iz melise – Aqua melissa, ki je blažil tesnobo in notranji nemir. Paracelsusu so ga v šestnajstem stoletju ponudili v samostanu benediktinskih menihov na robu Tirolske. Melisa je v alkimiji priljubljeno zelišče …

Da, Paracelsus jo je zelo priporočal kot dober vir kvintesence, petega elementa.

Povedal bom zgodbo o napoju Ens Melissa iz Francije. Vzameš kalijev karbonat oziroma vinski kamen. Postaviš ga na nočni zrak, da vsrka roso in vlago ter se utekočini. Nato vanj položiš svežo meliso. Njeno duhovno bistvo se dvigne na površje kot olje. Temu pravimo Ens oziroma Primum Ens – prva in najbolj subtilna entiteta rastline. Nato previdno doliješ alkohol, ki se ne meša z utekočinjenim kalijevim karbonatom, in nastaneta dve plasti. Ens se nato dvigne v alkohol, ki ga odtočiš. To je tvoja tinktura: Ens Melissa.

Pripisovali so mu legendarne zdravilne in pomlajevalne učinke. Giacomo Casanova je nekaj tega pripravka začel dajati svoji zelo stari služkinji v osemdesetih letih v jutranji čaj. Nekega dne je prišla k njemu in povedala, da se počuti izjemno dobro. Pravzaprav je ponovno začela menstruirati. Ko ji je končno povedal, kaj je počel, ni hotela imeti s tem nič več opravka. Casanova je s preostalim napojem namočil nekaj žita in ga dal stari kokoši. Po nekaj tednih je kokoš izgubila vse perje. Nato ji je takoj zraslo novo, svetlo in pisano. Greben se ji je vzravnal in ponovno je začela nesti jajca. To je zgodba o Ens Melissi, za katero so verjeli, da ima izjemno močne pomlajevalne učinke.

Sodobna farmacevtska zdravila so običajno zasnovana na izoliranih učinkovinah, medtem ko spagirika poudarja sinergijski učinek vseh sestavin rastline. Kaj menite o tem?

Sodobna farmakologija pogosto išče eno samo aktivno učinkovino, tako imenovano »čarobno kroglo«, pri čemer se spregleda, da narava deluje celostno. Zgovoren primer je šentjanževka, ki se že dolgo uporablja pri blaženju depresije, a so raziskovalci večkrat spreminjali mnenje o tem, katera spojina je ključna. Niso pa upoštevali, da njeno delovanje temelji na sinergiji več snovi. Če bi v raziskave drugih rastlin vložili toliko sredstev, kot jih danes namenjajo konoplji, bi se razkrilo, da ima vsaka rastlina edinstven še vedno neraziskan potencial. V alkimiji je bistveno zajeti rastlino v njeni celovitosti, saj njene sestavine delujejo sinergijsko in se med seboj krepijo.

Klasičen primer je kurkuma: kurkumin je prepoznan kot glavna učinkovina, vendar že majhen dodatek črnega popra dramatično poveča njegovo biološko razpoložljivost. Prav na takšni sinergiji so temeljili tudi alkimistični pripravki Paracelsusa, med njimi znameniti »eliksir lastnosti« iz aloje, žafrana in mire. Tudi sam pripravljam svojo različico tega eliksirja.

Kako pa učinkuje?

V okviru svojega alkimističnega dela sem združil olje zlata in antimona s pripravkom iz aloje. Z njegovo uporabo so se zgodili pomembni preobrati tudi ob težkih boleznih. Sestra moje žene je po zapleteni operaciji zdrsnila v sepso, odpoved organov in komo. Zdravniki so nam že rekli, naj se pripravimo na najhujše. Ker je bila intubirana, smo ji eliksir lastnosti nanesli na kožo. Po tem se je njeno stanje v kratkem času začelo spreminjati: vročina je popustila, aparate so postopoma odstranjevali, organi pa so znova začeli delovati.

Moja žena pa je imela kožni tumor. Nameravali so ga kirurško odstraniti. Začela je nanašati eliksir lastnosti, in ko je prišla na poseg, je zdravnik rekel: »Bilo je tukaj zgoraj, kajne?« Niso ga več mogli najti.

Močan napoj. Hvala, ker ste nam odškrnili vrata v svet alkimističnih skrivnosti, gospod Bartlett.

Luna J. Šribar