Energija gore Nanga Parbat

S fizičnimi očmi lahko vidimo le materialni svet, nikakor pa ne nevidnega informacijskega polja, ki ima veliko različnih frekvenc. Vsaka frekvenca ima svojo barvo in informacijo, v knjigi Govorica najvišjih gora piše zdravilka Nataša Pergar. Opisuje, kako je s svojim drugim vidom na notranjem zaslonu gledala avrične barve alpinistov in himalajskih gora in kaj so ji te sporočale.

Terapij ne opravlja več, je pa napisala knjigo o doživetjih na treh alpinističnih odpravah s Tomažem Humarjem. Leta 2003 je bila z njim na odpravi na goro Nanga Parbat v Pakistanu, leta 2004 na goro Jannu v Nepalu in leta 2005 ponovno na Nanga Parbat. Pred tem pa mu je kot zdravilka pomagala, da je po nesreči v domači hiši odvrgel bergle in spet lahko čakal na klic visokih gora.

»S Tomažem Humarjem sva imela skupen projekt, kako višje zavedanje vnesti v svoje življenje in kako se to odraža v avri.«

Vaše knjige sploh ne bi bilo brez nenavadnega dogodka, ko vas je nagovoril nevidni glas …

Da, v sproščenem stanju ob morju, ko sem sedela v naslanjaču in pila kavo, me je začelo silovito tresti in zaslišala sem glas, tako kot zdaj slišim vas: »Kdaj misliš napisati knjigo o odpravah?« Moje telo je vibriralo od znotraj navzven. Bila sem čisto iz sebe, tistega dne nisem mogla ne jesti ne spati. Po nekaj tednih premišljevanja sem kljub dvomu, zakaj vendar po štirinajstih letih od zadnje odprave pisati o njih, odprla omaro, kjer sem imela spravljene zapiske in fotografije z odprav. Po temeljitem pregledu sem razumela glas, ki me je nagovoril. Zato sem začela s pisanjem.

Vedno upoštevate notranji glas?

Da, vedno. Če ga ne poslušam, ni v redu. Ne morem biti bolj pametna od tistega, kar pride od nekje drugje, z neke višje zavesti, ki ni moja. Takih nenavadnih dogodkov je bilo v mojem življenju več, zato sem se naučila temu notranjemu glasu zaupati.

Kaj je bila vaša naloga na alpinističnih odpravah?

S Tomažem Humarjem sva imela skupen projekt, kako višje zavedanje vnesti v svoje življenje in kako se potem to odraža v avri, v energijskih poljih. Vemo, da ima vsaka misel in vsako čustvo svojo energijo, frekvenco, barvo. Zato me je povabil na te odprave, da bi to opazovala. Ne samo njega, tudi ostale člane odprave, mu o tem poročala, da bi videl, kaj se dogaja, kje pravzaprav je.

Moja videnja sem si vsak dan zabeležila, risala avre. Kaj sem denimo videla med njihovimi treningi, ko so plezali po stenah; kaj se je dogajalo z njimi, da sem jih opozorila, če so uporabljali le fizično moč in ne višjih ravni, kadar je bila v njihovi avri prisotna samo rdeča barva ali še malo oranžne. Če so uporabljali le fizično moč, so prišli samo do nekje. Treba je še kaj drugega vključiti zraven, notranjo, duhovno naravnanost, da bi prišli še dlje, do vrha gore.

V knjigi opisujete, da ste enkrat pri Tomažu Humarju, ko je plezal na Jannu, videla eksplozijo barv v avri … Kaj se je tedaj zgodilo?

Odprl si je vse energijske centre. Zamislite si cvet, ki se nenadoma odpre – tako se odpro energijska središča v telesu. Bil je tisti, ki pleza, in plezano hkrati. Njega fizično ni bilo več, postal je eno s steno. Nastala je eksplozija barv s frekvencami energij, ki pripadajo duhovnim vrednotam. Kot mavrica, ožarjena z zlato barvo.

Pri mojem terapevtskem delu sem se v vseh teh desetletjih srečala s tisoči ljudmi, ampak on je bil edini, ki je znal res zavestno upravljati s svojim umom in čustvi in ki je res zmogel zavestno preklopiti na zelo visoko energijsko raven. Je tudi točno vedel, kdaj je kaj počel med plezanjem, in potem je meni to razlagal, ko sem imela že narisano. In ga je zanimalo, kakšne barve sem ob tem videla.

Nataša Pergar

Kako to pravzaprav vidite?

Kar narišem, je le približek barv, ki jih vidim. Nemogoče je to narisati v resničnih barvah. Usvojila sem nek sistem za lažje prikazovanje, da bi ljudem bolj približala, da se zavedo, da tisto, kar smo, oddajamo v prostor. In da lahko to tudi spreminjamo. Če seveda želimo. Odvisno od našega ega, koliko nam to dovoli in koliko smo ga pripravljeni utišati in iti naprej.

In tudi gore imajo avro?

Da. Tudi »neživa« narava seva. Vse stvarstvo je narejeno iz atomov, ki so osnova žive in nežive narave. Gore so še kako žive! Gore so energija. Kdor hoče goro osvojiti na silo, brez duhovne priprave, visoke ozaveščenosti, samo z egom, tega gora ne bo spustila na svoj vrh. Ne bo šlo. Pri takih gorah, na katerih živijo bogovi, božanstva, v kar verjamejo ljudje, ki živijo pod Himalajo, to ni dovoljeno. Ti bogovi ti morajo dati dovoljenje, da prideš na vrh, zato je treba spodaj prej narediti obred posvetila, se umiriti, darovati, cepine in dereze v dimu očistiti vseh slabih energij.

Je to res potrebno?

Da, absolutno je potrebno. Zgoditi se mora ponižnost. Ego se mora utišati. To je smisel tega obreda. Seveda je od fizične in duhovne pripravljenosti alpinistov odvisno, ali so sposobni priti na vrh. A tudi gora ima pri tem svojo besedo. In to se da krasno videti v barvah. Jaz sem pogledala mogoče petdesetkrat na dan, kako so se energije gore spreminjale.

Kako ste to videli?

Ko sem pogledala goro, sem najprej videla njeno fizično obliko, ampak potem se začno dogajati barve. Kaj pomeni kakšna njena barva, sem morala šele razpoznati. Gore imajo svojo abecedo in svojo govorico. Ni primerljivo s človekom. Mi se spreminjamo ves čas, tudi naša avra se spreminja glede na to, kar mislimo in čutimo. Razliko v energijah gora pa sem opazila, ko so bili plezalci notri v steni.

Gora jih je zaznala in se odzivala nanje z barvami?

Da. To mi je bilo res zanimivo.

Se morate spraviti v posebno stanje, da lahko to vidite?

Vsakokrat moram izstopiti iz sebe in to ni tako enostaven postopek. Da to zmorem, sem se morala veliko uriti v tem. To je kot pri športnikih; če hočejo imeti nek rezultat, morajo garati, se odpovedati mnogim rečem. Ni dneva, da tega videnja ne bi trenirala. Ko sem začela, sem potrebovala štiri leta, da sem si ustvarila abecedo barv, kaj pomeni kakšna barva pri ljudeh. To je zelo posebna zadeva, ki je odvisna tudi od zavedanja. Če nisi dovolj ozaveščen, če nimaš sposobnosti iti na višjo raven zavedanja, lahko sicer vidiš avro človeka, a barve so temne, torej neuporabne za diagnosticiranje.

Zagledaš lastno temo?

Tako je, zato se s tem, kakšne barve vidiš pri drugem, ni za igrati. Ko to gledam, ne smem biti na fizični, miselni, čustveni ravni z ničemer obremenjena.

Se je že kakšen znanstvenik zanimal za vaše delo?

Zanimivo mi je, da še ne. Sem pa verjetno prva na svetu, ki je naredila abecednik, kaj sporočajo avre gora.

Tatjana Svete

Knjiga:  Govorica najvišjih gora