»S fizično smrtjo ni nič končano. Telo zgori za ta svet, duhovna substanca, pravi jaz, ki zori in dozoreva, pa ostane,« je v knjigi Čudež življenja zapisala Francka Premk, prevajalka in dvakratna doktorica znanosti, žena pokojnega Janeza Premka, pravnika in vizionarskega pesnika. Bila sta dogovorjena, da bosta po smrti enega od njiju še vedno ostala skupaj in se naprej razvijala. Mož je svojo smrt videl že vnaprej. Napovedal je svojo smrt pri sedeminsedemdesetih letih. Tako kot jo je Martin Kojc, eden največjih slovenskih modrecev, katerega sta prevajala. In tako se je tudi zgodilo.
Mož ji potrjuje, da je smrt iluzija, zgolj prehod v drugo območje bivanja, duša pa je nesmrtna.
Od 12. januarja 2017, ko je preminil, je pogovor s pokojnim možem postal del njenega vsakdana. Njegova sporočila in znamenja običajno prihajajo nepričakovano, prek števil, ptičev, metuljev, sanj, nenavadnih vonjav, opozorilnih znamenj … Mož ji potrjuje, da je smrt iluzija, zgolj prehod v drugo območje bivanja, duša pa je nesmrtna. Mrtvi pomagajo živim in živi pomagajo mrtvim. Da se razvijamo duhovno, moramo sprejeti mrtve v svoje življenje in z njimi živeti, je prepričana naša sogovornica.
Knjiga Čudež življenja je naletela na dober odziv pri bralcih. Zanjo se je treba v knjižnicah postaviti v vrsto. Očitno tema o komunikaciji z mrtvimi in misterij smrti priteguje ljudi.
Je knjiga nastala iz dnevnika, ki ste ga že prej pisali?
Dnevnik sem pisala že prej. A ne redno. Po moževi smrti pa sem začela razmišljati, da bi bilo dobro napisati to, kar sva doživljala. Delce sem imela že prej napisane. Nisem pa tako redno pisala kot moja mama, ki je pisala od svojega šestega leta vsak dan. V mojih očeh je knjiga resnično moje življenje. To je del moje avtobiografije, samo transcendiran. Skušala sem biti čim bolj verodostojna. Mož je hotel, da knjiga izide. Vprašala sem ga in sem dobila več odgovorov, da ja. Knjiga je izšla lani.
Ali moževa sporočila prihajajo v sanjah ali spontano podnevi, ste takrat v posebnem stanju zavesti?
Odvisno je od tega, v kakšnem stanju sem. Ali sem sprejemljiva ali ne. Večinoma pa prihajajo sporočila takrat, ko ne pričakujem. Sama sporočila prepoznam, drugi jih običajno ne opazijo. A tudi hčere ga zaznavajo, večinoma prek števil, ki se denimo pojavljajo na avtomobilskih registrskih tablicah. Janezovo število je bilo sedem.
Kakšen je simboličen pomen števila sedem?
Sedem ima veliko pomenov. To je pravljično število, jemljem ga kot pozitivno. Ampak vsaka stvar je pozitivna in negativna. Osmica, sveto število, denimo, naj bi na eni strani simbolizirala smrt, na drugi strani pa neskončnost. V hebrejski abecedi sedem predstavlja ladjo, ki vozi z enega brega na drugega.
V knjigi opisujete svoje sanje o ladji, ki vozi z enega brega na drugega. Da ji to uspe, mora biti lahka. Ali to pomeni, da moramo biti nenavezani, da se lahko osvobodimo?
To enostavno pomeni, da moraš brusiti ego. Ego sam po sebi ni nič slabega. Ti moraš biti ti, sebstvo, ampak skušaš pa le nadzirati svoje misli. Paziti moraš, da ne obtežuješ sebe z nepotrebnimi stvarmi, da nisi vezan na materijo. Vezanost na ljudi je na splošno težje premagati kot vezanost na materijo. Čeprav te ljudje velikokrat razočarajo. Ampak razočaran si, kolikor si obtežen. Če pa nisi vezan, te ne morejo prizadeti. Ne smeš pričakovati ničesar od nikogar. Ko sem moža vprašala, kaj pričakuje od mene, je odgovoril: »Samo to, da si zvesta sebi in da se boš razvijala naprej.«
Vrane so eden od glasnikov v sporočilih vašega moža. Kaj vam vrane pomenijo?
Prej niso bile nič drugega kot ptiči. Večkrat me je Janez opozarjal: »Poglej, kaj ta ptič počne.« Ko je umrl najin dober prijatelj, glasbenik Ljuben Dimkaroski, se je pojavil roj ptic, to je bilo na Mljetu. Vrana naj bi bila sicer božanska ptica, ki nosi sonce … Po kitajskem mišljenju so vrane najbolj zveste in pametne živali. Po izdaji knjige so mi ljudje začeli pripovedovati, kakšne izkušnje imajo oni z vranami. Te so tako dobre kot slabe. Vrana si zelo zapomni, če si ji naredil kaj hudega, in se ti maščuje. Lahko te močno okavsa. Vrana je tudi znanilec smrti in kot neke vrste pogrebec. Daje pa ti tudi opozorila. Spominjam se, kako so pred nevihto na Mljetu prihajala opozorila. Po moževi smrti sem bila posebej pozorna, ker sem imela vsako jutro vranjo budnico. Nisem potrebovala budilke. Sicer pa vrano lahko slišim tudi samo v svoji notranjosti.
»Ne maram učiteljev, ki v tebi vidijo starčka, ker te s tem fiksirajo, da ne zmoreš.«
Simbolično je z vašim možem povezana tudi pikapolonica, ki velja za prinašalko sreče …
Pikapolonice priletijo ne veš od kod in kako. Dobesedno se materializirajo. To je doživljala hči Ana; nenadoma se je pojavila pikapolonica pri njeni postelji. Ko smo bili na Korziki, je bila že noč in nenadoma smo na temnem stolpu zagledali pikapolonico. Ko smo bili s prijatelji na Mljetu, je ponoči naenkrat skočila pikapolonica prijatelju na krožnik. Rekel je: »To je pa Janez!« pa nisem nič pripovedovala, da je on »Pikapoka«.
Vaš mož naj bi vas kot nekakšen angel varuh opozarjal tudi pred nevarnostmi. Po njegovi zaslugi ste že večkrat dobili nenadne prebliske, ki so vas obvarovali pred nesrečo … Ali to pomeni, da nas duše pokojnikov čuvajo?
Če jim to dovoliš. Enkrat sem skoraj že odšla, bila sem blizu smrti. Janez, ki je tudi slikal, me je naslikal že čisto eterično. Bila sem že večkrat skoraj na drugi strani. Spominjam se, denimo, ko sem bila pri polni zavesti pod snegom … V rani mladosti sem veliko smučala, živela sem v Švici, učila sem smučanje. V neki šoli smučanja so nas učili, da je prva stvar, ki jo moraš narediti, če te zasuje plaz, da narediš prostor za nos za dihanje. To sem naredila, da sem lahko dihala. Ko sem bila zasuta pod plazom, je Janez zaslutil, kje sem, in me je rešil. Tisti dan, ko se je to zgodilo, mi je rekel: »Da ne boš šla danes kidat snega.« Pa sem šla, in ko sem kidala, se je s strehe vsul plaz mokrega snega in me pokopal pod seboj. Janez je bil takrat drugje in če ne bi slutil, da je nekaj narobe, bi bilo lahko usodno.
Obsmrtna doživetja lahko služijo kot dokaz, da imamo dušo, ki preživi smrt, nekateri pa menijo, da gre samo za proces umiranja in pomanjkanja kisika v možganih, zaradi katerega imamo halucinacije …. Kaj menite, kaj se dogaja z našim duhovnim delom po smrti?
To je odvisno od tega, na katero raven zavesti si prišel v času življenja. Lahko veš, kaj se s teboj dogaja, veliko ljudi pa, ko umrejo, ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Vežejo se še na materijo. Kako se potem dematerializiraš, je odvisno od stanja zavesti. Ljudje razumejo posmrtno življenje v skladu s svojimi predstavami. Odvisno od njihove religije, če pa niso verni, to pride spontano, lahko greš v vseobstoj. Ker smo vsi eno. Tukaj smo zato, da se uresničimo, prečistimo. In bolj ko se uspeš prečistiti, lažja je pot v duhovni svet. Drugače pa te vleče navzdol. Sodiš si vedno sam, ne drugi. Neumno se je obremenjevati z grehi. To so samo življenjske lekcije …
Verjamete v reinkarnacijo?
Reinkarnacija v določenem smislu obstaja. Ampak nikoli ni tako, kot si predstavljamo. Je malo drugače. Prehodi duš v druge objekte, žive ali ne, so. Duša nikoli ne gre samo na eno telo, to ni omejeno. Duša je duhovni del človeka, ki ga osmišlja kot ego, ego v pozitivnem smislu. Čim bolj je duša očiščena, lažje se razvija v drugih transferjih, v drugih medijih. In potem lahko pomaga drugim ljudem. Iz lastnih izkušenj sem prepričana, da inkarnacija je. Ker sva z možem večkrat doživela, da se je, ko je kdo ravnokar umrl, rodil nekdo, za katerega si videl, da ima isto dušo. Ko je umrl Janezov stric, se je naslednji dan rodil nečak, ki je imel isto dušo in tudi podobno življenjsko pot.
»V večnosti starosti ni, ko se bližamo koncu, … moramo preseči privid starosti,« ste zapisali v knjigi. Kako vam to uspeva?
Pred petimi leti sem začela spet igrati klavir. Ne maram učiteljev, ki v tebi vidijo starčka, ker te s tem fiksirajo, da ne zmoreš. Obstaja predstava, da se po štiridesetem letu ne moreš več naučiti igrati na pamet. Res je, da je težje, a učiš se ravno tako lahko. Starost je samo privid. Sem zelo zoper to, da si umetno skušaš popravljati videz. Ideje o smrti so zlagane. Smrti ni, to je prehod v drugo razsežnost. Samo spustiš trdo materijo in preideš v drugo. Ampak si tukaj … Časovno-prostorske dimenzije ni. Istočasno si lahko na več mestih. Janeza zaznavam, in če grem ven v naravo ali kam drugam, sem mu še bližje, kot če sem ves čas doma.
Andreja Paljevec
